Strahovi in tesnoba v otroštvu

Samanta Hervol
Jun 27, 2024
Branje traja 5 min

Updated: Sep 27

Pri otrocih se v različnih obdobjih lahko pojavijo različni strahovi in tesnoba. Starše glede tega pogosto skrbi, saj je včasih težko določiti, ali so ti strahovi del normalnega razvoja ali gre za resnejše težave, ki jih je potrebno nasloviti s strokovno pomočjo.

O strahu in tesnobnosti

Strahovi so normalen in naraven del življenja. So normalen odziv na dražljaj, ki predstavlja grožnjo našemu blagostanju ali varnosti. Ta odziv vključuje kognitivni, čustveni, fiziološki, vedenjski in relacijski vidik. Evolucijsko strah predstavlja prilagoditven odziv na nevarnost, ki je pomemben za preživetje posameznika in za preživetje vrste. Normalno je tudi, da otroci prehodno doživljajo povečano raven strahu in tesnobnosti ob pomembnih življenjskih dogodkih (npr. rojstvo sorojenca, starševski stres ali stiska, selitev v nov dom) kot odgovor na te situacije.

Tipični strahovi glede na različna razvojna obdobja

Strahovi v otroštvu se pogosto pojavljajo. V različnih starostnih obdobjih se pojavljajo različni razvojni strahovi, ki so del normalnega odraščanja otroka. Pogosto so ti strahovi začasni in prehodni. Točna starost otroka in intenzivnost strahu se bo od posameznika do posameznika razlikovala, vendar pa običajno gredo vsi otroci skozi ta obdobja in večina strahov se pojavi v podobnem času.

Tako se v razvojnem obdobju malčka in zgodnjega otroštva otroci pogosto bojijo živali (npr. psov) in žuželk (npr. pajkov), vode, teme ali nečesa nadnaravnega (npr. duhovi, pošasti). V obdobju od srednjega do poznega otroštva pa se otroci vedno bolj zavedajo drugih otrok in razvijejo močno željo, da bi se vklopili v družbo. Te skrbi oziroma strahovi so najbolj izraženi sredi obdobja mladostništva, takrat za mladostnika postane zelo pomembno, kako izgleda in kaj si drugi vrstniki mislijo o njem.

V spodnji tabeli so navedeni razvojno običajni strahovi za posamezna obdobja.

Razvojno obdobje	Tipični strahovi
Zgodnje obdobje dojenčka (0-6 mesecev)	Intenziven senzorni dražljaj Izguba opore Glasni zvoki
Pozno obdobje dojenčka (6-12 mesecev)	Strah pred tujci Strah pred ločitvijo od staršev
Malčki (2-4 let)	Strah pred namišljenimi bitji Strah pred potencialnim vlomilcem Strah pred temo
Zgodnje otroštvo (5-7 let)	Strah pred naravnimi katastrofami (ogenj, poplava, nevihta) Strah pred poškodbami Strah pred živalmi Na medijih utemeljeni strahovi (npr. epidemije) Strah pred učnim ali športnim neuspehom
Mladostništvo (12-18 let)	Strah pred zavrnitvijo s strani vrstnikov

Nekaj raznolikosti med otroci v ravneh strahu, ki ga izkazujejo, je normalne. Deloma jo lahko pripišemo tudi temperamentu. Nekateri posamezniki imajo temperament, ki je bolj nagnjen k negativnim ali prestrašenim odzivom na nove dražljaje. Ti posamezniki imajo lahko povečano tveganje za razvoj anksioznih motenj, vendar samo povišanje intenzivnosti njihovega strahu še ne pomeni razvoja motnje, razen kadar je to povezano s pomembno stisko ali motnjami v vsakodnevnem funkcioniranju.

Kakšna je razlika med običajnimi strahovi ter anksioznimi motnjami?

Anksiozne motnje se od običajnih strahov razlikujejo v stopnji in trajanju stiske, ki običajno vztraja več tednov in otroku onemogoča, da bi se udejstvoval v dejavnostih, ki so za njegovo starost pričakovane in jih izvajajo njegovi vrstniki (npr. dejavnostim se izogiba, zavrača ločitev od staršev… ). Tesnoba in strah torej postaneta težava, ko otroka ovirata pri vsakodnevnem funkcioniranju, uživanju v običajnih življenjskih rečeh, sklepanju prijateljstev ter gojenju odnosov z družinskimi člani.

Otroci navadno anksioznosti ne prepoznavajo kot občutek tesnobe, vznemirjenost ali napetost. Majhni otroci anksioznost občutijo predvsem telesno (se slabo počutijo, jih boli trebušček, glavoboli, bolečine v ramenih ali prsih), čeprav je ob tem prisoten tudi strah.

Kako pomagati otroku pri soočanju s strahovi?

Otroka poslušajte. Dajte mu priložnost, da govori o svojih skrbeh in strahovih. Pri poslušanju bodite razumevajoči in empatični. Povzemite, kaj je povedal vaš otrok in s tem preverite, kako natančno ste razumeli problem.
Če situacija v resnici ni nevarna, otroku pokažite, da ste prepričani, da se je zmožen soočiti s situacijo. Spodbujajte realistično razmišljanje o strahovih.
Izpostavljanje, soočanje s strahovi – otroka pri tem ne smete preganjati. Potrebno je začeti s situacijami, ki se jih otrok najmanj boji.
Otroka pohvalite oziroma nagradite, kadar naredi nekaj, česar se boji ter izkaže pogumno vedenje. Temu posvečajte posebno pozornost in nagradite vse primere pogumnosti, ne glede na to, kako majhni so. S tem povečate verjetnost, da se bo pogum ponovno pojavil. Kaj je pogumno vedenje, določite glede na otrokove značilnosti, ne glede na druga merila. Že majhna stvar je lahko otroku, ki je zelo nagnjen k strahovom, izjemno težka. Z osredotočanjem na uspehe boste hkrati pomagali svojemu otroku graditi samospoštovanje in mu pomagali spoznati, česa je sposoben.
Otroku lahko pomagate tudi tako, da vadi različne tehnike sproščanja in s tem poskušate spodbuditi sprostitveni odziv. Tehnike sproščanja so veščine, ki se jih otrok nauči z vajo in mu lahko pomagajo v stresnih situacijah. Pomembno je, da jih redno vadi, saj želenih učinkov morda ne bomo opazili takoj.

Kaj ne pomaga pri soočanju otroka s strahovi?

Pretirana tolažba in dajanje zagotovil. Tolažba je naraven starševski odziv na otrokovo stisko in je strategija, ki jo starši pogosto uporabijo, saj je pričakovano, da želijo zaščititi svojega otroka. Težava je, ko opazite, da morate svojega otroka nenehno tolažiti. Ne želimo predlagati, da nikoli ne tolažite svojega otroka, saj je zagotavljanje ljubezni, varnosti in tolažbe otroku, ki je v stiski, pomemben del starševstva. Namesto, da otroku zelo pogosto in vedno znova nudite tolažbo (npr. »Ne skrbi, vse bo v redu.«), je bolje, da otroka spodbudite k realističnem razmišljanju.
Preveč pomoči in delanje stvari namesto otroka.
Podpiranje izogibanja. Otroci dolgoročno z izogibanjem ne bodo razvili samospoštovanja, ker se zaradi izogibanja nimajo priložnosti naučiti in dobiti izkušnje, da se zmorejo sami spopasti z različnimi situacijami in izzivi.
Nepotrpežljivost z otrokom. Hitro se lahko zgodi, da starši postanejo s prestrašenim otrokom nepotrpežljivi ali jezni, vendar ga bo to naredilo le še bolj prestrašenega.
Razmislite tudi, ali pri sebi opažate tesnobno vedenje ali pa podobne strahove, kot jih opažate pri otroku. Kljub temu lahko pomagate svojemu otroku, vendar je pomembno, da prepoznavate in ozaveščate vaše skrbi in strahove ter ne dovolite, da predstavljajo oviro, ko pomagate svojemu otroku.

Naštetih je le nekaj primerov in napotkov, kako lahko pomagamo otroku s strahovi. Pomembno se je zavedati, da so lahko nekateri strahovi v določenih obdobjih normalen pojav. Hkrati so strahovi lahko zelo različni in v nekaterih primerih odstopajo od razvojno pričakovanih, tako v vsebini, intenzivnosti, trajanju in vplivu na otrokovo vsakodnevno funkcioniranje. Kadar se to zgodi, je pomembno poiskati strokovno pomoč in se strahov lotiti sistematično, strukturirano in na bolj kompleksen način, kot je opisan zgoraj.

Viri in literatura

Carr, A. (2015). The Handbook of Child and Adolescent Clinical Psychology: A Contextual Approach. Routledge.
Leman, P., Bremner, A., Parke, R. D. in Gauvain, M. (2019). Developmental Psychology (2nd ed.). McGraw-Hill Education.
Sylvester, C. in Pine, D. S. (2017). Anxiety Disorders. V J. L. Luby Handbook of Preschool Mental Health: Development, Disorders, and Treatment (2nd ed.), 137–163. Guilford Publications.
Rapee, R., Wignall, A., Spence, S., Lyneham, H. in Cobham, V. (2008). Helping your anxious child: A Step-by-Step Guide for Parents. New Harbinger Publications.
Webster-Stratton, C. (2016). Neverjetna leta. Priročnik za reševanje težav, namenjen staršem otrok, starih od 2 do 8 let. UMco.