Starševska izgorelost

Ljudje običajno pričakujejo, da bo starševstvo čudovita, izpolnjujoča, nagrajujoča in lepa izkušnja. Takšna lahko tudi je, kadar imajo starši dovolj virov, da se soočajo s starševskim stresom, ki ga ta vloga prinaša. Vendar temu ni vedno tako, starševstvo je lahko tudi zelo izčrpajoče. Povezano je lahko z veliko dnevnimi obveznostmi (npr. vožnja na različne dejavnosti, domače naloge), akutnimi stresorji (npr. izbruhi jeze, konflikti med sorojenci) in tudi kroničnimi stresorji (npr. vedenjske težave, zdravstvene težave). Kadar staršem primanjkuje različnih virov, ki jih potrebujejo, da prenesejo stresorje, ki so povezani s starševstvom, lahko razvijejo starševsko izgorelost.

Kaj je starševska izgorelost?

Starševska izgorelost je definirana kot stanje intenzivne izčrpanosti, ki je povezana s starševsko vlogo. Ne gre le za običajni starševski stres, ampak za podaljšan odziv na kroničen in neznosen starševski stres. Je stanje čustvene in fizične izčrpanosti, zmanjšanega občutka učinkovitosti v starševski vlogi, prisotno je čustveno oddaljevanje od otroka in hkrati dojemanje sebe kot ne dovolj dobrega starša.

Pri starševski izgorelosti so starši tako utrujeni od starševstva, da se to odraža, kot že omenjeno, v čustveni oddaljenosti od otrok. Postanejo vse manj vpleteni v razmerje z njimi in interakcije z otroki so na račun čustvenih vidikov omejene le na funkcionalne vidike. Posamezniki ne čutijo več, da so dobri starši in izgubijo užitek v preživljanju časa z otroki.

Razširjenost starševske izgorelosti je lahko med različnimi državami zelo različna: od 0% na Kubi do 8.9% staršev v Franciji in 9.8% staršev v Belgiji. Ugotovili so, da ima kultura lahko velik vpliv na starševsko izgorelost, predvsem so ji izpostavljeni starši, ki prihajajo iz individualistično usmerjenih držav, ki v ospredje postavlja tekmovalnost, perfekcionizem, napredovanje in neodvisnost. V kolektivističnih državah, kjer prioritizirajo poslušnost otrok in spoštovanje do starejših, je razširjenost starševske izgorelosti veliko nižja. Na to bi lahko vplivale tudi starševske norme, ki so v evropsko ameriških državah v zadnjih 50 letih postale veliko zahtevnejše in se kažejo v povečanem starševskem vložku in povečanem psihološkem pritisku na starše.

Kako se običajno razvije starševska izgorelost

V prvi fazi se običajno pojavi neobvladljiva izčrpanost. Pojavi se lahko ne glede na to, koliko so otroci stari. Starši lahko občutijo različne oblike izčrpanost: starši mlajših otrok so lahko bolj fizično utrujeni; starši mladostnikov pa lahko občutijo več čustvene izčrpanosti zaradi konfliktov z njihovimi otroki. Obenem se pri starših pogosto pojavlja tudi kroničen stres glede tega, kako bodo lahko kos vsem obveznostim in kako bodo lahko vse postorili. V naslednjem koraku se starši oddaljijo od otrok, da bi ohranili svojo energijo. V tretji fazi pa lahko starši opazijo izgubo občutka izpolnjenosti vezanega na starševstvo. Simptomi se med seboj nadgrajujejo in nalagajo eden na drugega. Starši lahko pogosto poročajo tudi o kontrastu med tem, kakšni starši so bili včasih; kakšni bi želeli trenutno biti in kakšni bi želeli postati v prihodnosti. Ta kontrast lahko staršem povzroči občutke stresa, sramu in krivde.

Kateri dejavniki vplivajo na povečano tveganje za razvoj starševske izgorelosti?

V raziskavah so ugotovili, da obstajajo določeni dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj starševske izgorelosti. To so:

• Nagibanje k temu, da bi bili popolni starši.

• Nagnjenost k nevroticizmu ali pomanjkanje spretnosti za uravnavanje svojih čustev in stresa.

• Pomanjkanje čustvene in praktične podpore partnerja ali širše socialne mreže.

• Manj učinkoviti vzgojni prijemi.

• Biti starš otroku s posebnimi potrebami, ki pomembno vplivajo na družinsko življenje.

• Delo za polovični čas ali brezposelnost.

To ne pomeni, da so vsi perfekcionistični starši, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki nimajo dobre socialne mreže, izgoreli. Dejavniki tveganja redko obstajajo, ne da bi soobstajali tudi viri, ki kompenzirajo za njihove učinke. Vsaka starševska izgorelost je zgodba zase, skupno vsem izgorelim staršem je, da se izgorelost pojavi, ko obstaja neravnovesje med dejavniki tveganja in viri pomoči, in sicer predvsem v smislu prevladovanja dejavnikov tveganja v primerjavi z viri pomoči.

Kakšne so posledice starševske izgorelosti?

Starševska izgorelost ima posledice tako za fizično kot za duševno zdravje izgorelega starša, funkcioniranje partnerskega odnosa in razvoj otroka.

Za razliko od izgorelosti, ki se bolj navezuje na službo, se izgoreli starši lahko počutijo ujete v svoji vlogi, zato so pri njih bolj pogoste suicidalne ideacije in ideacije o pobegu, ki se pojavljajo pogosteje kot pri izgorelosti zaradi službe ali depresiji. Pojavlja se lahko želja, da bi fizično pobegnili iz starševstva, lahko se pojavi tudi beg v prekomerno uporabo alkohola. Na biološki ravni se lahko starševska izgorelost kaže v disregulaciji HPA osi. Čustveno oddaljevanje, ki je značilno za starševsko izgorelost, lahko prispeva k partnerskim konfliktom. Del teh konfliktov lahko izvira iz tega, da izgoreli starš svojega partnerja dojema kot nekoga, ki je odgovoren za situacijo, v kateri se je znašel ali pa izgoreli starš del svoje agresivnosti, ki jo čuti do otrok, preloži tudi na partnerja.

Poleg posledic za starše in partnerski odnos, ima starševska izgorelost lahko resne posledice tudi za otroke, saj poveča pogostost zanemarjanja in nasilja nad otroki. Obenem slabša odnos med starši in otrokom. Starši so zaradi izgorelosti v svojih vzgojnih pristopih lahko bolj nagnjeni k uporabi prisile in kaznovalnih tehnik. Hkrati vedenje staršev, ki svoje otroke šeškajo ali nanje kričijo, ne škodi le otrokom, ampak tudi staršem, saj zaradi tega pogosto čutijo sram in o svojem vedenju premlevajo, nato pa se naslednji dan zbudijo bolj utrujeni in občutljivi, kar pa ponovno vpliva na pojavnost negativnih vedenj.

Glede na vse posledice, ki jih ima lahko starševska izgorelost tako za starše kot za otroke, je pomembno, da jo preprečimo, prepoznavamo in zdravimo.

Kaj lahko naredimo?

V kolikor pri sebi prepoznavate znake starševske izgorelosti, je priporočljivo, da poiščete strokovno pomoč. Intervence, ki so se izkazale kot učinkovite za obravnavo starševske izgorelosti so: kognitivno vedenjska terapija; kognitivno vedenjski program uravnavanja stresa za starše, čuječnost, terapija sprejemanja in predanosti, psihoedukacija in intervence, ki so usmerjene na razvijanje starševskih virov in zmanjšanje stresa.

Kaj lahko pri soočanju s starševsko izgorelostjo še pomaga?

• Govorite o tem

Deljenje občuktov o izgorelosti lahko spodbuja socialno podporo. Ključno je, da svoja občutja delimo v neobsojajočem okolju (na primer v skupnosti staršev, ki doživljajo podobno).

• Ponovno ovrednotite svoj stres

Ponovno ocenite vašo perspektivo, iščite priložnosti za rast ali področja v vašem življenju, za katera ste hvaležni. Pomaga tudi preoblikovati težavo v izziv (nekaj, kar lahko premagamo, namesto zaznavanje situacije kot grožnjo, ki nas postavi v vlogo žrtve). Seveda, to ne bo odstranilo težkih pogojev v našem življenju, lahko pa nam ponudi določene vire, ki so nam v pomoč pri spoprijemanju.

• Naredite majhne spremembe

Namesto, da se osredotočite le na velike stresorje (npr. odsotnost partnerja), se osredotočite tudi na tiste, ki jih lahko spremenite in prispevajo k občutkom izčrpanosti (npr. nekaj hišnih opravil preložite na partnerja; ob velikem številu obšolskih dejavnosti otrok, se lahko z drugimi starši izmenjujete pri prevažanju).

• Izboljšajte starševske spretnosti

Čeprav lahko branje knjig o starševstvu za mnoge še poveča občutke sramu in neuspeha,  pa lahko nekateri viri pomagajo, da usvojite določene spretnosti, ki povečajo vaše samozaupanje v vlogo starša. Poiščite lokalna izobraževanja o duševnem zdravju in starševstvu, pomoč strokovnjakov, ki uporabljajo na dokazih temelječe programe treninga starševstva (npr. eden izmed teh programov je program Neverjetna leta).

• Prenehajte govoriti »moral bi«

Poskušajte se izogibati stavkom »moral bi«, ki lahko še dodatno prispevajo k občutkom sramu. Namesto »Moral bi se igrati z mojimi otroki.« je bolj prijetno, če rečete: »Bilo bi super, če bi imel več časa za igro z mojimi otroki.«

• Vzamite si mikroodmore

Ker ni realistično, da bi si lahko pri starševstvu vzeli dolg odmor, lahko pomagajo že majhni odmori (npr. poslušanje vodene meditacije v avtu, globoki vdihi in izdihi v avtu).  Prav tako je orodje, ki nam lahko pomaga, vadba sočutja do sebe (prepoznajte pritisk, ki ga čutite zaradi tega, kako bi morali delati ali čutiti in se spomnite, da delate najbolje kar lahko z viri, ki jih trenutno imate).

• Poiščite smisel

V pomoč je lahko, da se poskušate ponovno povezati s svojimi vrednotami in se usmerite na izpolnjujoče vidike starševstva. Vadite lahko vedenjsko aktivacijo z načrtovanjem majhnih in nizko tveganih aktivnosti (npr. izlet v park, skupno gledanje najljubšega filma) skupaj z otroci. Med to izkušnjo poskušajte razmisliti o pozitivnih kvalitetah in spretnostih, ki jih prinašate kot starš.

Starševska izgorelost je tema, ki v zadnjih letih pridobiva veliko pozornosti. V kolikor pri sebi prepoznavate povečano prisotnost starševskega stresa, ki ga težko obvladujete, je priporočljivo, k temu aktivno pristopite.

Prijava na brezplačno predavanje Stres in starševska izgorelost

Viri in literatura

• Abramson, A. (2021). The impact of parental burnout: What psychological research suggest about how to recognize it and overcome it. Monitor on Psychology, 52(7), 36.

• Mikolajczak, M., Gross, J. J. in Roskam, I. (2019). Parental burnout: What is it, and why does it matter? Clinical Psychological Science, 7(6), 1319–1329. https://doi.org/10.1177/2167702619858430

• Mikolajczak, M. in Roskam, I. (2020). Parental burnout: Moving the focus from children to parents. New Directions for Child and Adolescent Development, 2020(174), 7–13. https://doi.org/10.1002/cad.20376

• Roskam, I., Aguiar, J., Akgün, E., Arıkan, G., Artavia, M., Avalosse, H., Aunola, K., Bader, M., Bahati, C., Barham, E. J., Besson, E., Beyers, W., Boujut, É., Brianda, M. E., Brytek‐Matera, A., Carbonneau, N., César, F., Chen, B., Dorard, G., . . . Mikolajczak, M. (2021). Parental Burnout Around the Globe: a 42-Country Study. Affective Science, 2(1), 58–79. https://doi.org/10.1007/s42761-020-00028-4

• Urbanowicz, A. M., Shankland, R., Rance, J., Bennett, P., Leys, C., & Gauchet, A. (2023). Cognitive behavioral stress management for parents: Prevention and reduction of parental burnout. International Journal of Clinical and Health Psychology, 23(4), 100365. https://doi.org/10.1016/j.ijchp.2023.100365