Izbruhi jeze pri otrocih

Izbruhi jeze so najbolj pogosta vedenjska težava otrok. Čeprav so izbruhi jeze oziroma trme normalen del razvoja pri malčkih, lahko predstavljajo stisko tako za otroka, starše in celotno družino.

Izbruhi jeze so kratke epizode ekstremnega, neprijetnega in včasih agresivnega vedenja otrok, ki običajno niso v sorazmerju s situacijo, ki se je zgodila. To pomeni, da se lahko pri malčkih pojavi izbruh jeze zaradi stvari, ki se lahko staršem zdijo malenkostne. Pri malčkih se izbruhi jeze običajno kažejo na različne načine, najpogosteje z jokom, kričanjem, metanjem stvari, zadrževanjem diha, grizenjem, porivanjem drugih in podobno. So običajen del razvoja, saj se otroci še učijo uravnavanja svojih čustev in samostojnosti. Najpogosteje se pojavijo med 2. in 3. letom, lahko pa vztrajajo tudi dlje. Med 18. in 60. meseci starosti se izpadi jeze v povprečju pojavijo enkrat na dan in trajajo približno 3 minute. Lahko so različnih intenzivnosti: od blagih (npr. stokanje) do resnejših reprezentacij (npr. udarjanje z glavo, zadrževanje dihanja).

Zakaj se izbruhi jeze običajno zgodijo?

Majhni otroci še nimajo tako dobro razvitih spretnosti spoprijemanja s frustracijami in stresnimi situacijami, da bi bili zmožni uravnavati tako močna čustva, ki se jim ob tem pojavijo. Še posebej v situacijah, ko so otroci utrujeni, lačni ali bolni, so njihove sposobnosti spoprijemanja še bolj omejene. Vzroki za nastanek izbruhov jeze so torej različni. Pogosto so lahko vzrok za nenaden izbruh jeze različni fiziološki sprožilci, kot so utrujenost, lakota ali bolezen. Lahko pa se dogajajo tudi, ker otroci želijo nekaj dobiti ali pa se želijo čemu izogniti ali želijo pritegniti pozornost staršev.

V drugem letu starosti začnejo pri otrocih pojavljati različna čustva samozavedanja. Ta vključujejo močne občutke, kot so frustracija, sram in krivda. Majhni otroci običajno še nimajo besed, s katerimi bi govorili o teh občutkih ali pa so jim tako neprijetna, da se z njimi ne zmorejo soočiti. Zato v teh primerih jočejo, kričijo ali imajo izbruh jeze.

Kdaj so izbruhi jeze neobičajni?

Neobičajni oziroma netipični izpadi jeze lahko nakazujejo na vedenjske ali druge težave v prihodnosti. Izpadi jeze so neobičajni, kadar se vzorec izbruhov trme redno pojavlja pri otrocih starejših od 5 let. Hkrati je tudi nenavadno, da izbruhi jeze trajajo več kot 15 minut, ali da se redno pojavljajo več kot 5-krat na dan. Neobičajno je tudi, kadar malčki medtem izražajo ekstremno agresijo (sebe ali druge fizično poškodujejo, uničujejo lastnino). V takšnih primerih je priporočljivo, da se o otrokovem vedenju posvetujete s strokovnjakom.

Kako preprečiti izbruhe jeze?

Najboljši način soočanja z izbruhi jeze je, da jih skušamo preprečiti. Pri preprečevanju izbruhov jeze je pomembno, da identificiramo in dobro prepoznavamo sprožilce, ki so lahko zelo raznoliki. Primeri pogostih sprožilcev so: prehajanje med različnimi aktivnostmi (kadar otrok ne želi zamenjati aktivnosti); spremembe v rutini; lakota; utrujenost... Glede na ugotovljene pogoste sprožilce se lahko pri posameznem otroku vnaprej pripravimo na različne situacije (npr. otroka pravočasno opozorimo pred koncem neke dejavnosti, lahko uporabljamo tudi vizualne opomnike; na izletih imamo s seboj različne prigrizke ipd.). Pomembno je tudi, da ima otrok, kolikor je le možno, vzpostavljeno dnevno rutino.

Kadar opazimo, da je otrok razdražljiv, ga lahko vprašamo, ali je lačen, žalosten, utrujen ali jezen, da z besedami ustrezno naslovimo njegove občutke. Majhni otroci v svojem besednjaku še nimajo besed, s katerimi bi izražali svoja čustva, zato to počnejo z vedenjem. Otroke zato učimo, da svoja čustva izražajo z besedami. Z odraščanjem vedno bolje identificirajo svoja čustva, jih znajo izraziti drugim ter se primerneje odzvati, posledično se s starostjo običajno resnost, pogostost in trajanje izpadov jeze zmanjša.

Pomembno je tudi, da otrokom damo možnost, da imajo vsaj nekaj kontrole nad dogajanjem. To pomeni, da jim, kadar je to možno, nudimo možnost izbire, ki so sprejemljive tako za otroka kot za starše in se izogibamo prepogostim prepovedim (otrok na primer lahko izbere, katero majico bi želel obleči; katerega izmed dveh ponujenih prigrizkov bi izbral). Z otrokom se ne prepiramo glede vsake malenkosti ter pametno izbiramo, pri katerih stvareh bomo vztrajali. To je seveda odvisno od situacije in jasno je, da bodo starši, ko bo otrok želel početi nekaj nevarnega, to prepovedali.

Pri preprečevanju izbruhov jeze in neželenega vedenja je zelo pomembno tudi, da otrok dobi veliko pozitivne pozornosti. To pomeni, da pohvalimo otrokova konkretna pozitivna vedenja, lahko jih tudi sistematično nagrajujemo in spodbujamo. Otroci, ki pozitivne pozornosti ne dobijo pogosto, bodo iskali negativno pozornost, saj je negativna pozornost staršev v otrokovih očeh boljša, kot če pozornosti od staršev ne dobijo.

Kaj storiti, ko se izbruh jeze pojavi?

Včasih se izbruhi jeze pojavijo, ne glede na to, kaj naredimo. Vedno se jim ne moremo izogniti, lahko pa zmanjšamo stresnost teh dogodkov z različnimi strategijami uravnavanja.

Kako se odzovemo na izbruh jeze je odvisno tudi od otrokove starosti:

• Za mlajše otroke deluje »time-in«, kar pomeni, da ostanemo blizu, ponudimo tolažbo in otroku pokažemo, da razumemo njegove občutke.

• Za starejše otroke lahko uporabimo 5 korakov umirjanja: identificiramo čustvo, poimenujemo ga, se ustavimo, podpremo otroka, ko se umirja in se nato pogovorimo o težavi, ki je povzročila izbruh.

Še nekaj strategij, kako lahko prebrodimo izbruhe jeze, tako da povzročajo manjšo stisko za vse:

• Ostanemo mirni. Govorimo v nevtralnem in odločnem tonu. Koristen je lahko tudi tih pristop, ki spodbuja preusmerjanje in distrakcijo.

• Prepričamo se, da je otrok in vsi okoli njega varni. To lahko tudi pomeni, da moramo otroka odnesti nekam drugam, če je potrebno.

• Ko je otrok na varnem, mirno prepoznamo čustvo, ki ga izraža.

• Tiho ostanemo z otrokom dokler se ne pomiri. Če želi, se ga dotaknemo ali ga držimo, ali pa mu omogočimo dovolj fizičnega prostora okoli njega, če ga potrebuje. Otroku v tem času ne dajemo logičnih pojasnil, ker jih ne bo zmogel predelati.

• Zahtevam otroka konstistentno ne popuščamo. Tako otroka naučimo, da izbruhi jeze ne pomagajo, da dobijo, kar hočejo.

• Nekateri starši poskusijo uporabiti tudi »paradoksalna navodila«. To na primer pomeni, da otroku damo dovoljenje, da kriči še glasneje.

• Potolažite otroka, ko se pomiri. Izbruh jeze je težek za vse.

Uravnavanje svojih občutkov med otrokovim izbruhom jeze

Potrudimo se ostati mirni, medtem ko ima otrok izbruh jeze, saj se otrok mirnega vedenja in odzivanja uči tudi z neposrednim opazovanjem odraslih.

V nadaljevanju je zapisanih nekaj idej, ki nam lahko med izbruhom jeze pomagajo, da ostanemo mirni:

• Pomembno je imeti dober načrt, kako se bomo spopadli z izbruhom jeze, ne glede na situacijo.

• Sprejmemo, da ne moremo neposredno nadzorovati otrokovih čustev ali vedenja. Poskrbimo lahko le, da je otrok varen in vodimo njegovo vedenje v smeri, da bodo izbruhi jeze v prihodnosti manj pogosti.

• Sprejmemo, da je za spremembe potreben čas. Otroka čaka še veliko odraščanja preden bodo izbruhi jeze izzveneli.

• Opazujmo, če se nam pojavljajo misli, da otrok to počne nalašč ali samo zato, da bi nas vznemiril. Otroci izbruhov jeze nimajo namerno. Obtičali so v slabi navadi ali pa trenutno še nimajo spretnosti, kako se soočiti s situacijo.

• Ohranimo smisel za humor. Vendar pa to ne pomeni, da se smejimo izbruhu jeze, saj s tem lahko otroka nagradimo s svojo pozornostjo ali pa ga še bolj vznemirimo.

Izbruhi jeze so normalni pojav, ki običajno izzveni, s tem, ko otroci rastejo. Kljub temu soočanje z izbruhi jeze ni vedno lahko ter je naporno tako za starše kot za otroka. Ohranjajmo prijaznost do sebe tudi, kadar stvari ne gredo po načrtih. Pomembno je, da se trudimo delati najbolje kot lahko in se zavedamo, da vsega ne moremo nadzirati.

Viri in literatura:

• Daniels, E. A., Mandleco, B. in Luthy, K. E. (2012). Assessment, management, and prevention of childhood temper tantrums. Journal of the American Academy of Nurse Practitioners, 24(10), 569–573. https://doi.org/10.1111/j.1745-7599.2012.00755.x

• Raising Children Network (Australia) (2022). Tantrums: why they happen and how to respond. https://raisingchildren.net.au/.../crying-tantrums/tantrums

• Sisterhen, L. L. in Wy, P. A. W. (2023). Temper tantrums. StatPearls - NCBI Bookshelf. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK544286/